Pomembna izjava o COVID-19.  Poizvedite več

2.del: Kako se ponovno naučiti kolesariti pri skoraj 29 letih?

torek, 28. september 2021

Blogs

Po nekaj urah, dneh vožnje, me je fant kmalu prepričal, da sem pripravljena za svetlo modre traile. Do takrat je vedno šel z mano in bil zelo potrpežljiv med razkazovanjem labirinta v Rotorui. Srček je začel že veselo peti na malo bolj zahtevnem terenu. Občutek je nepopisljiv. Kmalu sem dovolj spoznala tudi celoten Redwoods, da sem začela furati tudi sama, brez spremstva.

Po nekaj urah, dneh vožnje, me je fant kmalu prepričal, da sem pripravljena za svetlo modre traile. Do takrat je vedno šel z mano in bil zelo potrpežljiv med razkazovanjem labirinta v Rotorui. Srček je začel že veselo peti na malo bolj zahtevnem terenu. Občutek je nepopisljiv. Kmalu sem dovolj spoznala tudi celoten Redwoods, da sem začela furati tudi sama, brez spremstva.

Zaviranje, zaviranje in še enkrat zaviranje. Na takšnem terenu sem spoznala, kako pomembno in uporabno je pravilno zaviranje. Vsakič, ko sem se ustrašila, sem začela premočno zavirati in tako zablokirala sprednjo kolo. To je zelo dober način, da hitro izgubiš ravnotežje in padeš, seveda. Takrat je bilo moje obdobje padanja, pa tudi če sem se samo nežno prevrnila. Po vsakem padcu sem se pobrala in šla dalje, saj k sreči ni bilo nič groznega. Pri zaviranju je torej pomembno, da dobiš občutek. Občutek nežnega in nadzorovanega zaviranja. To sem seveda dobila s časom in ponavljanjem. Še kako pomembno je to pri spustu, saj je zelo bolj zabavno se spustiti s kolesom po koreninah in skalah, kot pa z glavo naprej ali celo katerim drugim delom telesa. Auč. Z veliko vaje, vaje in še enkrat vaje, nepreštetih kilometrih vožnje s kolesom sčasoma je postajalo vse lažje in vse bolj jasno. Seveda je lažje, da imaš nekoga ob sebi, ki ti pomaga in te opominja. Tudi meni je bilo. Padci in udarci se sicer ne končajo, zato ne pozabi na zaščito. Safety first, kids! No, moja desna golen je še kar vsa porajsana. Vsaka šola nekaj stane. Mene je stalo kar nekaj brazgotin na desnem golenu, da sem se le naučila, da ne smem imeti »mehkih« stopal. To sem predvsem spoznala na temno modrih trailih, kjer so spusti zelo bolj tehnični in le redko postlani s prijetno zemljico. Nisem vedela, ali se bolj trese kolo ali jaz. Naučila sem se, da moram biti bolj obvladovalna do svojega kolesa in ga »stisniti« k sebi in k tlom. Sčasoma sem pojedla vedno manj in manj zemlje.

Še toliko bolj se naučiš obvladovanja, če začneš s furanjem flatsov, saj nisi pripeta, ampak moraš sama poskrbeti za »obstoj« na kolesu s svojim močnim telesom. Pravijo, da bolj izpiliš svojo tehniko. Mislim, da je res, že dolgo nisem popraskala svojih goleni (trkam na les). Sicer pa mi je postalo že tako udobno na flatsih, da drugih nisem niti preizkusila. Mogoče bi pa lahko? Nekoliko so mi olajšali zadevo udobni čevlji z dobro oprijemljivim podplatom. Razliko sem opazila že, ko sem šla iz navadnih Vansk na FiveTen čevlje. Oprijemljivost je bila zelo boljša z nekoliko manj truda. Še eno razliko pa sem opazila, ko sem prišla iz novozelandskih trailov na slovenske. To je bil definitivno eden izmed večjih preskokov v mojem napredovanju. Popolnoma različni traili, drug način furanja, vse zelo bolj »grobo« in daljše. Vendar pa je to super! Super je, da lahko obiščem čim več različnih trailov, si postavljam nove izzive, poskušam sfurat nove prepreke in strme odseke. To je nekaj najlepšega zame, ko se res lahko prisilim izven svoje cone udobja in ugotovim, da je tam še lepše! Itak pa mi je še vedno vsakič nerodno, ko vidim male »senderje«, kako šibajo in letijo po zraku mimo tebe. Nič ne de, si rečem, vsak po svoje in se odpeljem vsa vesela s svojim tempom naprej. Konec koncev, vsi furamo, ker uživamo!

Naslednjič pa vam zaupam, kako nerodna sem lahko pri prvem obisku bike parka na Novi Zelandiji in še vedno preživim! Do naslednjič ...

Deli